Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Zakaj smučarski skoki Italijanov v dolini Fiemme ne zanimajo preveč? Kakšna je prihodnost tega športa na olimpijskih igrah? Kako gleda na družinsko pravljico Domna in Nike Prevc? In zakaj je zgodba po pobeglih smučeh v Oberstdorfu zanj že zaključena, čeprav Smučarska zveza Slovenije nadaljuje lov na pravico? Odgovarja direktor skakalnih tekem Sandro Pertile.
Ob robu olimpijskega tekmovalnega vrveža smo v prenovljenem skakalnem centru Giuseppeja Dal Bena uspeli nekaj minut ukrasti najbolj ponosnemu Italijanu v tej regiji v času iger. Kako Sandro Pertile tudi ne bi bil, saj lahko kot direktor tekem v smučarskih skokih najboljše skakalce in skakalke na svetu vodi na olimpijskih igrah v domačem Predazzu.
Zgovorni domačin, ki je prav v petek, na dan odprtja olimpijskih iger, praznoval 57. rojstni dan, je za Sportklub spregovoril o (ne)olimpijskem vzdušju v dolini Fiemme, ozadju odločitev in prihodnosti smučarskih skokov pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja, seveda pa ni šlo niti brez omembe za Slovence še vedno nepozabljene afere pobegle smučke Domna Prevca na nedavnem svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Oberstdorfu.
Čeprav je zadnja tematika po njegovih besedah zanj že zaprta, se je Pertile za konec obregnil ob konstruktivni predlog Smučarske zveze Slovenije.
Intervju: Sandro Pertile
Olimpijske igre so končno na sporedu, potem ko ste bili v zadnjih mesecih in letih vpleteni v pripravo, prenovo skakalnice in s tem povezanimi zamudami. Kako zdaj gledate na vse skupaj?
Zame je to zelo posebno, saj sem bil rojen v tem mestu, skakal sem na majhnih skakalnicah v tem centru. Bil sem tudi šef številnih skakalnih tekmovanj na teh napravah, veliko časa sem delal kot član tukajšnjega organizacijskega komiteja. Vesel sem, da je zdaj vse skupaj v teku, da lahko skakalci in skakalke tukaj nastopajo na največjem odru.
Se vam zdi, da mesto Predazzo in celotna dolina Fiemme živita za te igre, saj navzven ni opaziti preveč olimpijskega duha? Vsaj zaenkrat.
Tukajšnji prebivalci niso vajeni takšnih dogodkov. Olimpijske igre so vendarle povsem drugačne od svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki ga je Predazzo gostil trikrat (1991, 2003, 2013, op. p.). Takrat je bilo navijačev več, na olimpijskih igrah pa je ta številka na žalost zelo omejena. To naredi veliko razliko. Lokalni prebivalci so nekoliko presenečeni nad številom policistov, ki jih srečujejo na ulicah. Verjetno niti ne razumejo vrednosti OI, ta se bo izkazala šele na dolgi rok, nekje v prihodnjih desetih letih, kar bo posledica velike medijske pokritosti.
Bil pa sem v Predazzu, ko je tja prispela olimpijska bakla. Zdelo se mi je, da so prebivalci to spremljali z zanimanjem. Res pa je, da je v tej dolini veliko gorskih ljudi, če se tako izrazim. In takšni ljudje so običajno precej hladni. Na koncu bo zagotovo prevladalo zadovoljstvo in uživanje v tej unikatni priložnosti.
Pa pričakujete obisk tudi domačega prebivalstva ali bolj Slovencev, Avstrijcev in drugih tujcev?
Zelo težko je priti na to prizorišče, saj je število vstopnic zelo omejeno. In iskreno, vstopnice so tudi zelo drage. Ko je številka navijačev omejena, je tudi atmosfera ob skakalnici drugačna, slabša. Moramo se navaditi, da so olimpijski dogodki bolj kot ne šov za televizijo, ne pa za prizorišča. Zavedamo se, da so prav televizijski gledalci največja vrednost iger, saj bodo skoki dosegli tudi države, ki jih s svetovnim pokalom ali svetovnim prvenstvom ne bi. To je res pravi medijski dogodek, ki lahko doseže praktično vsakega Zemljana.
Kako drugačne so skakalne tekme na olimpijskih igrah v primerjavi s svetovnim pokalom za vas kot direktorja tekem?
Razlika je zelo velika. Olimpijske igre organizira Mednarodni olimpijski komite, mi smo tukaj zgolj kot podpora v športnem delu. Nismo lastnik tega dogodka. In smo tudi zgolj del celotnega sporeda. V svetovnem pokalu ali na svetovnem prvenstvu pa smo mi pri Mednarodni smučarski zvezi tisti, ki skupaj z organizacijskimi komiteji prizorišč vse skupaj izpeljemo.
Na teh igrah nas čakata dve tekmovalni novosti – prvič bodo na veliki skakalnici tekmovale tudi ženske, obenem bo namesto klasične ekipne tekme za moške organizirana superekipna preizkušnja dvojic. Ste zadovoljni s tem programom?
Če začnem pri ženskah – delujemo v smeri koncepta spolne enakopravnosti. Že smo oddali prošnjo, da bi na naslednjih zimskih igrah 2030 v francoskih Alpah videli tudi žensko ekipno tekmo.
Da vas prekinem, kdaj lahko pričakujemo odločitev?
Ta bi morala biti znana naslednjo pomlad, približno v enem letu od oddaje prošnje. To je povsem v skladu z enakimi možnostmi za oba spola.
Glede moške tekme pa je razlog za spremembo nekoliko bolj zapleten. Glavni razlog za nov format ni naša želja ali naša odločitev, temveč odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Ta je pred štirimi leti sprejel zmanjšanje števila moških skakalcev na igrah – namesto 65, kot v Pekingu 2022, jih tukaj lahko nastopa zgolj 50. Če se ne bi odločili za spremembe, bi na klasični ekipni tekmi videli pet, največ šest držav. To pa je nerealno, saj bi povsem uničili zanimanje za ekipne tekme. Te bi spremljali le navijači iz nastopajočih držav.
S spremembo na superekipni format dvojic pa lahko na tej tekmi pričakujemo vse do 17 nastopajočih držav. To pomeni veliko večje občinstvo. MOK nas ocenjuje tudi na podlagi gledanosti. Na drugi strani pa tudi nacionalne smučarske zveze svoje skakalce ocenjujejo po olimpijskih nastopih. Če bi zaradi drugačnih pravil torej izgubili nekaj nastopajočih držav, bi se učinki lahko poznali še naslednjih deset let. Želimo pa si številko držav povečati. To nam je uspelo, večja je kot v Pekingu. In to je jasen znak, da skoki želijo postati bolj globalen šport.
Ampak slišati je tudi kritike večjih držav, kot so Avstrija, Nemčija in Slovenija, saj se je zmanjšalo število mest za nastop na igrah. Obstaja možnost, da bi na superekipni tekmi v prihodnosti videli več moštev iz iste države, torej Slovenija 1, Slovenija 2?
Ne, to ni logična rešitev. V tem primeru bi se raje vrnili na klasično ekipno tekmo s štirimi skakalci, tudi če s samo petimi sodelujočimi državami. Ampak treba je razumeti filozofijo našega športa v smislu širše slike. Za takšne dogodke potrebujemo dobro kombinacijo števila nastopajočih in dogodka samega. Sprejmem komentarje, ki prihajajo iz skakalno najmočnejših držav, a na mojem položaju moram gledati predvsem na mednarodni razvoj skokov. Še enkrat, želja in cilj skokov je postati bolj globalen šport.
Ni skrivnost, da sta glavna zgodba teh iger pa tudi te sezone Nika in Domen Prevc. Ne samo, da najboljša skakalca zima prihajata iz iste države, še celo iz iste družine.
To je res zelo zanimiva zgodba, trenutno najbolj zanimiva v našem športu. Oba z možnostjo naslova olimpijskega prvaka, predstavljajte si, kaj to pomeni. Je pa celotna družina Prevc, še s Petrom in Cenetom, nekaj posebnega. Vsi štirje so ali pa še tekmujejo na najvišji ravni. To je res nora zgodba, ki jo lahko skoki povedo svetu. In trenutno v skokih, sploh po lanskem škandalu v Trondheimu, potrebujemo pozitivne zgodbe.
Na tem mestu se ne moreva izogniti aferi pobeglih smuči Domna Prevca na ekipni tekmi svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. Kmalu po zaključku v Oberstdorfu ste rekli, da za pripetljaj ne čutite nobene odgovornosti. Kako je zdaj, z nekaj časovne razlike?
Še naprej stojim za svojo izjavo. Da sem bil v prvi vrsti predvsem vesel, da zaradi tega nesrečnega dogodka ni bil nihče poškodovan. Imeli smo skakalca (Mariusa Lindvika, op. p.) na zaletnem mestu, smuči so zelo hitro drsele po zaletišču. Ena bi lahko celo poletela izven letalnice, in če bi zadela kogarkoli, bi bila katastrofa.
Veliko več nočem komentirati. Imam jasno mnenje o tem, kaj se je zgodilo. Niso pa mi bile všeč reakcije in komentarji na dogodek, nekateri so šli res predaleč. Zame je to poglavje sicer zaprto. Situacija je jasna. Domen je bil zelo iskren. Ko je zapustil iztek letalnice po njegovem edinem skoku (v drugi seriji ekipne tekme, op. p.), je najprej prišel do mene in se mi opravičil. Meni to pove vse o situaciji, vse mi je jasno.
Ampak po Oberstdorfu se je več kot o dobitnikih kolajn govorilo o tej situaciji. Afera, ki je skoki po lanskem Trondheimu zagotovo niso potrebovali.
Sprejeti moramo dejstvo, da se v življenju dogajajo človeške napake, vse raje in lažje pa s prstom kažemo na nekoga drugega. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake. To je bila velika zgodba, a živimo v svetu, ko bo zaradi prevelike čustvenosti kmalu prišla naslednja velika zgodba. Še enkrat: vse skupaj je zame zaključeno, osredotočen sem na odlične tekme na olimpijskih igrah.
Morda vseeno za konec še vaš komentar na neuspešno pritožbo Smučarske zveze Slovenije in predlog ustanovitve delovne skupine, ki bi pregledala vse kontrole in protokole?
(nasmešek) Menim, da tega ne potrebujemo. Sistem nadzora opreme na vrhu skakalnic deluje že pet ali šest let na enak način, pa se je kaj takšnega zgodilo prvič. Kot pravim, govorimo o človeški napaki. Smuči niso bile tam, kot bi morale biti. To je del življenja. Lahko vam povem, da se je na dan treningov v Willingenu Domnu zgodba ponovila. Ista situacija, le da je na srečo uspešno ujel smuči, preden bi zdrsnile po zaletišču. Tako je vodstvu tekmovanja poročal kontrolor opreme. Na koncu je odločitev športnika, kam bo odložil smuči.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje